Zgodovina, umetnost in politika: slovenska preteklost in prihodnost

17 March, 2014

Leta 1939 je Gojmir Anton Kos zmagal na natečaju zgodovinskih slik za takratno bansko (zdaj vladno) palačo v Ljubljani. V istem letu je – kakor lahko preberemo v leta 1992 izdanem katalogu njegove retrospektive – dokončal prvo od dveh velikih kompozicij, Umestitev na Gosposvetskem polju. Drugo, Boj pri Krškem, je dokončal v naslednjem letu in obema dodal še nekaj manjših slik. Po predstavitvi v Jakopičevem paviljonu so bile vse skupaj nameščene v hodnik, ki danes vodi do prostorov predsednika republike. Tam so preživele:

- staro Jugoslavijo,
- italijansko okupacijo,
- nemško okupacijo,
- novo Jugoslavijo
- in prva leta samostojne Slovenije.

Leta 2007 pa niso preživele. Septembra jih je Urad predsednika republike izročil Narodni galeriji, v tej pa so manjša dela pospravili v depoje in obe veliki – za depoje preveliki – obesili v avlo službenega vhoda v galerijo.

Tega, koga so slike motile tako zelo, da jih je ukazal odstraniti, ne vem; bolj ali manj očitnih kandidatov je kar nekaj. Tudi tega, kdo preprečuje vrnitev del, ki jih je mogoče označiti kot najpomembnejše slovenske zgodovinske upodobitve, v palačo, ki je bila (kakor lahko med drugim izvemo iz sporočila vladnega urada za informiranje) razglašena za kulturni spomenik, ne vem. Vem pa, da gre v obeh primerih za politike.

To tudi pojasnjuje, zakaj so slike morale biti odstranjene. Nedvomno ne gre za vprašanje likovne kvalitete, najprej zato, ker ta v primeru Kosovega zgodovinskega cikla nikoli ni bila sporna, predvsem pa, ker ga v Sloveniji ni politika, ki bi dobro sliko znal ločiti od slabe in takšno presojo tudi smiselno utemeljiti. Po drugi strani pa ni dvoma, da politiki zelo dobro razumejo vsebino Kosovih slik, ta pa se jim, vsaj današnjim, zlasti v primeru obeh velikih kompozicij zdi neprijetna, pravzaprav že kar grozeča. Upravičeno. Umestitev na Gosposvetstem polju dokazuje, da je prava oblast v rokah ljudi in ne politikov. Boj pri Krškem je še bolj nevaren, saj kaže, da se ljudje takšnih in drugačnih neumnosti slejkoprej naveličajo in vile zasadijo tja, kamor sonce tudi najbolj domoljubnim politikom nikoli ne posije.

Članek sem napisal 5. oktobra 2009 in ga objavil v Delu. Od takrat se ni nič spremenilo; še vedno je tako aktualen kakor je bil pred štirimi leti in pol.


izbira jezika

iskanje